Gorska zimska pustolovščina: sankanje s Koče Zacchi

8. marca, na mednarodni dan žena, smo se planinci RAP Planinstvo ob 10. uri zbrali na parkirišču pri Zgornjem Belopeškem jezeru. Prijetni jutranji sončni žarki so nas pozdravili in napolnili z energijo za nepozabno zimsko dogodivščino. Po uvodnem pozdravu smo pripravili sani, si nadeli topla oblačila in v nahrbtnike skrbno pospravili malico ter topel čaj.

Polni pričakovanja smo se s parkirišča podali po zasneženi, slikoviti cesti. Prvi kilometer poti je bil na nekaterih mestih poledenel, zato smo previdno stopili, da ne bi zdrsnili. Z vsakim korakom je bil vzpon bolj čaroben – obkrožali so nas zasneženi vrhovi  in gole smrekove veje, neobremenjene s težo snega, kot bi nam mahale v pozdrav. Pot nas je vodila mimo turnih smučarjev in pohodnikov, ki so se že vračali z vrha. Na poti so bila tudi izogibališča, ki smo jih izkoristili za kratke oddihe in požirek toplega čaja.

Po dobrih dveh urah smo stopili iz gozda in pred nami se je odprl čudovit pogled – tam, ob vznožju Velike Ponce nad Belopeškimi jezeri nas je pričakala Koča Zacchi. Kot bi začutili novo energijo, smo še nekoliko pospešili korak in veselo prispeli do cilja. Nad kočo smo našli prosto mizo, kjer smo iz nahrbtnikov potegnili okusne priboljške in si privoščili zaslužen počitek v objemu veličastnih gora.

Sledil je najbolj pričakovan del dneva – spust v dolino! Po dogovoru smo se razporedili v kolono, pustili dovolj prostora med sabo in se pripravili na vriskajoč spust. Veter v laseh, rdeča lica in smeh, ki je odmeval med gorami – spust je bil vrhunec dneva. Sani so igrivo vijugale po zasneženi cesti, medtem, ko so se nam odpirali razgledi na veličastno severno ostenje Mangarta, Belopeško jezero …

Ko smo prispeli nazaj v dolino, smo bili polni nepozabnih vtisov. Dan je bil preprosto popoln – prežet s smehom, dobrim razpoloženjem in novimi sankaškimi izkušnjami.

Besedilo: Vanda Urbanija, mentorica RAP Planinstvo

Fotografije: Vanda Urbanija, Stane Soklič